Osteopatija kot medicinska veda

Naloga osteopata je odpraviti vzroke nastanka določene težave, kar vključuje vse komponente, ki k temu lahko pripomorejo: telesne, organske in psihične. Z razliko od nekaterih drugih zdravstvenih pristopov, osteopatija torej nikakor ne pogreša stalnega iskanja sprožilnih vzrokov »bolezni«, kar seveda zahteva neprestano dinamičnost in elastičnost terapevtovega uma.

V skladu z zapleteno zgradbo človeškega organizma so se tekom zgodovine osteopatije razvile različne terapevtske smernice, katere danes predstavljajo dokaz o stalnem napredovanju doktrine in čeprav osteopatije same ne moremo deliti, lahko poenostavljeno opišemo njene glavne miselne tokove, ki so: strukturalna, visceralna, fascialna in kranio-sakralna osteopatija.

strukturalna ostepatija skrbi za vzpostavitev fiziološkega delovanja med posameznimi strukturami (mišicami, sklepi in vezivnim tkivom), ki se zaradi travmatičnega dogodka, preobremenitve ali popačenih motoričnih vzorcev, znajdejo v nesinergičnem delovanju
visceralna osteopatija zajema tehnike s katerimi se prednostno rešuje težave povezane s prebavnim, dihalnim in obtočilnim aparatom ter izločali. Vsaka negativna sprememba v funckiji organov, ki so del teh aparatov, namreč vpliva na pritiske znotraj trebušne in prsne votline, kar poruši stabilnost »cilindra«, ki nudi oporo našemu trupu. Še več, mobilizacija organov in drenaža njihovih aferentnih ter eferentnih poti, poveča zmožnosti aparata pri opravljanju svojih primarnih dejavnosti
fascialna osteopatija se izkaže za odlično metodo pri obravnavi akutnih vnetnih stanj in je zaradi svojih nežnih prijemov primerna za vse starostne skupine. Fascia oziroma »oporna mreža« vseh telesnih tkiv, prepreda naše telo, pri čemer anatomsko povezuje celice s podobnimi nalogami (tkiva) in dalje s podobnimi funkcijami (organi), v kompleksnejše sisteme ali aparate. Poleg oporne naloge, ima fascia temeljno vlogo še pri izmenjavi tekočin in informacij med različnimi deli telesa
kranio-sakralna osteopatija je edinstvena diagnostična in terapevtska metoda, ki na podlagi zaznavanja sprememb znotraj duralne vreče, deluje na notranje pritiske tekom celotnega aksialnega skeleta – križnice, hrbtenice in lobanje. Z zelo nežnimi in prijetnimi manipolacijami vzdolž kranio-sakralnega sistema, se vpliva na kroženje likvorja, plastičnost majhnih sklepov in lobanjskih šivov ter nenazadnje na prenos informacij iz centralnega v periferni živčni sistem (in obratno).

Govorimo torej o različnih tehnikah, a le o eni vedi, govorimo o holistični obravnavi človeka! Dejstvo, da se človesko telo odziva na zunanje dejavnike je v splošni medicini v uporabi že stoletja (hidroterapija, radioterapija, fizikalna terapija,..) in ta koncept je splošno sprejemljiv tudi s strani osteopatov, vendar s to razliko da cilj terapije ni zgolj odpraviti težavo.