Osteopatija in otroci

V osteopatiji se uporablja povsem varen in naraven pristop k ohranjanju zdravja, primeren za vsa življenjska obdobja. Dotik, tako pomemben del odraščanja, predstavlja  za osteopata glavno sredstvo s katerim išče ter odpravlja napetosti telesa in na podlagi poglobljenega poznavanja razvoja človeškega telesa, pomaga tudi najmlajšim pri premagovanju težav s katerimi se srečujejo. Znova ima terapija namen spodbuditi telesu lastne mehanizme uravnavanja homeostaze in iskanja novih prilagoditev na zunanje stresne dejavnike.

Vpliv okolice, kot tudi same rasti na telo malčka ni zanemarljiva in posledično se te spremembe izražajo v obliki napetosti tkiv, ki vodijo do mehaničnih problemov (npr. torcikolis, ploska stopala, skoljoza) in funkcionalnih težav na primer dihalnega aparata (sinuzitisi, otitisi,..) ali prebavnega aparata (kolike, napenjanje, bruhanje, spahovanje..). Znotraj individualne obravnave se skuša prepoznati dejavnike, ki so bodisi povzročili ali pa pripomogli k pojavu teh, za razvoj omejujočih situacij.

Glede na starost malčka se osteopatski pregled in sama terapija razlikujejo, saj se znotraj vsakega razvojnega obdobja pričakujejo različni odzivi, ki so pogojeni z zrelostjo telesa. Ker se ob govoru o razvoju ne more mimo kompleksnih pojavov, ki spremljajo odraščanje , je vseskozi ta dinamični proces zaželjeno aktivno sodelovanje staršev, ki preko lastnega opazovanja, ne le pomagajo pri terapiji sami, temveč tudi sami spoznavajo pozitivne spremembe lastnih otrok. Nemalokrat se staršem svetuje, da tekom terapevtskega obdobja zapisujejo svoje opazke v za to poseben starševski dnevnik.

– Porod: med drugo fazo poroda, ko otrok napreduje skozi porodni kanal, si z zadnjim delom glavice pomaga odriniti od sramnice, pri čemer lahko zaradi elastičnosti lobanjice pride do prevelikega pritiska na živce, ki izhajajo med lobanjskimi kostmi – tako pritisk na X. možganski živec povzroči motnje peristaltike (npr. napenjanje ali bruhanje), pritisk na XI. možganski živec spazem mišice obračalke glave in kapucaste mišice (torcikolis) in pritisk na XII. možganski živec otežujoče požiranje in sesanje. Ker pa vsak porod ni povsem enak in se je velikokrat potrebno poslužiti tehnik, ki pomagajo k hitrejšemu izhodu otroka iz porodnice, se zgodi da pri teh prijemih pride do poškodb vezivnega tkiva, ki v obdobju po porodu vodi do nesimetrične rasti.

– Prvo leto: v prvih mesecih življenja se skladno z razvojem možganov začne učenje gibanja. Gibanja se otrok začne učiti, ko je sposoben nadzorovati položaj glave, saj drugače ne bi mogel sesti pokonci in tako odkrivati svet še iz drugega kota. Obstaja pa še ena pomembna faza v tem obdobju in sicer prehod iz plazenja v stoječi položaj – hrbtenica, ki po rojstvu še ne predstavlja svojih krivulj (fizioloških lordoz in kifoz), se prav s pomočjo aktivacije mišic med plazenjem po vseh štirih, začne ukrivljati in zavzemati svojo pravo obliko, ki bo dovolila normalno rast in pokončno držo malčka. Nemalokrat so težave gibalnega aparata in koordinacije gibov povezane prav s prehitrim preskokom iz faze sedenja v fazo stoje na nogah.

– Od drugega leta naprej: otrok raste in se razvija. Odzivi telesa na potrebe po odkrivanju in spoznavanju okolja so taki, da se različni deli razvijajo različno hitro, kar zajema obdobja povečane rasti lobanjice, obdobja ko postanejo večje dlani ali obdobja ko hitreje rastejo dolge kosti nog – rezultat je neprestano spreminjanje oblik telesa in s tem spreminjanje telesne drže, kar zahteva neprestano iskanje ravnotežja v pokončni drži. Počasna oziroma zakasnela kontrola teh pojavov s strani centralnega živčnega sistema lahko pripelje do neučinkovitih prilagajanj mišičnega tkiva, ki mlademu telesu ne nudi dovolj opore in se posledično izrazi v obliki ploskih stopal, skoljoze ali na primer nesimetričnosti kolen. S pomočjo pravilnih dražljajev preko igre ali masaže se na preprost način skuša vzbuditi kontrolo telesa samega.