Osteopatija – celovit pristop k zdravljenju telesa

Osteopatija
Jure Tušek, dipl. ost.

V večini ameriških držav je naziv osteopata enakovreden zdravniku splošne medicine in ima možnost predpisovati zdravila ter specialistične preiskave. Teh privilegijev osteopat, ki zaključi šolanje v Evropi, nima, čeprav je vedno daljši spisek držav, ki vključujejo osteopatijo v svoj zdravstveni sistem.

Praktično ne mine dan, ko ne bi vsak izmed nas pomislil na lastno zdravje. Včasih se sami zavestno odločimo narediti nekaj zase, a ponavadi je telo tisto, ki nas opozori na negativne spremembe. Naučiti se poslušati lastno telo je pot k dobremu počutju in zdravemu delovanju organizma, pri čemer nam lahko pomaga osteopat.

Osteopatija je oblika zdravstvene metode, ki na podlagi medicinskega znanja in izključno uporabe rok, skuša odkriti razlog težave in nato s pacientovo pomočjo le-to odpraviti. Aktivno sodelovanje pacienta pri lastni terapiji, razlikuje osteopatijo od ostalih zdravstvenih pristopov, saj se ravna v skladu s pacientovimi potrebami in zmožnostmi.

Statistično gledano se največ oseb zateka po osteopatsko pomoč zaradi bolečin v vratnem in ledvenem delu hrbta, sledijo težave športne narave, bolečine kronično degenerativnih sprememb, vnetja živcev, težave, ki jih povzroča nepravilna drža, prebavni problemi, glavoboli, vrtoglavice in skratka vsa stanja, ki prisilijo osebo k iskanju pomoči.

Prvi obisk pri osteopatu sloni na temeljiti anamnezi, kjer je naloga terapevta uokviriti pacientovo težavo in dobiti sliko o prizadetih tkivih, kar se kasneje potrdi ali ovrže s pomočjo različnih pasivnih testov gibljivosti telesa in funkcije njegovih aparatov. Med pomembnejše osteopatske koncepte spada trditev, da sta si funkcija in struktura soodvisni, zato nam dejstvo, da se oseba po končani terapiji znova vrača v svoje okolje (kjer je telo vzpostavljeno enakim ali podobnim dejavnikom, ki so jo pripeljali do nas na prvem mestu), narekuje nujno opazovanje pacienta še v gibanju, ker se le na ta način dobi informacije o dejanskem odnosu med različnimi strukturami in njihovem delovanju. Na podlagi zbranih informacij se postavi končno mnenje ter odloči o poteku terapij, ki obsegajo ročno obdelavo oziroma manipolacije nepravilno delujočih segmentov ter nasvete za prevzgojo gibalnega aparata.