Kranio-sakralna osteopatija: limfni sistem v možganih

Marsikdo bi oporekal taki izjavi, a dejstvo je, da se tudi v lobanji in hrbteničnem kanalu (sedeži našega centralnega živčnega sistema – CŽS), pretaka bistra in brezbarvna tekočina – možganska tekočina ali likvor. Tako kot limfa, ki je filtrat krvne plazme, prenaša majhen delež proteinov imunskega sistema, molekule glukoze, nekaj kisika in ogljikovega dioksida, ki ne smeta nikoli manjkati, ter v vodi topne minerale in soli. Iz sestave možganske tekočine lahko sklepamo, da služi kot obrambni zid možganov in hrbtenjače, ju zalaga s sladkorji (so zanju torej najljubša hrana!), ohranja ravnovesje med celicami, predvsem pa jima nudi mehansko zaščito, saj sta dobesedno potopljena v tej “limfi”.

Možganska tekočina se izceja iz posebnih (in zapletenih) kapilarnih spletov, se zbira v možganskih sobicah ali prekatih, od koder potuje v nižja nadstropja, vse dokler ne najde proste poti med možganske ovojnice. Od tu se lahko spet povzpne v višja nadstropja, kjer ga posebni spleti posrkajo nazaj v krvni obtok; ali pa nadaljuje svojo pot povsem do dna naše hrbtenice, tam nekje do drugega križničnega vretenca. To kroženje tekočine seveda ne ostane neopazno, predvsem ne izkušenim terapevtovim dlanem.

Kranio-sakralni sistem: lobanja, križnica in še kaj

Ime kranio-sakralni sistem izvira iz latinskih besed cranium (lobanja) in sacrum (križnica). V “posodi”, ki jo nosimo na vratu se nahajajo možgani in v lijaku pod njimi možgansko deblo, ki se nepretrgano nadaljuje v hrbtenjačo (vse to imenujemo centralni živčni sistem – CŽS). Iz  hrbtenjače, vsakih nekaj centimetrov, izvirajo živci ali nervi, ki izhajajo tudi izven križnice. Vse naštete strukture (možgani, deblo, hrbtenjača in deloma tudi korenine živcev) so oviti v možganske ovojnice ali meninge, ki se na notranjem delu lobanje pripenjajo na pokostnico ploskih kosti in od tu skupaj s “podaljškom” potujejo v hrbteničnem kanalu do drugega križničnega vretenca (S2). Za to, ker naša “centrala” neha rasti v dolžino že zelo zgodaj, hrbtenjača pač ne sega tako nizko, temveč le nekje do drugega ledvenega vretenca (L2): prostor med L2 in S2 se zato zapolni z možgansko tekočino ali likvorjem. Likvor, ki kroži med možganskimi ovojnicami, se na koncu vsrka nazaj v krvni obtok prav v lobanji. To neprestano spreminjanje pritiskov znotraj naštetih struktur spoštuje fiziološke pojave v organizmu, iz česar sledi, da gre za telesu lasten ritem – kranio-sakralni ritem.

“Origami” možganskih ovojnic

Možganske ovojnice ali meninge so tri:
zunanja ovojnica – trda možganska opna ali dura mater
srednja ovojnica – pajčevnica ali arahnoidea
notranja ovojnica – žilnica ali pia mater

Medtem, ko je prva zelo čvrsta, usnju podobna opna, so ostali dve mehki in podobni gazi. Brez težav, si jih lahko predstavljamo kot nekakšne zaprte vrečke, ki ena v drugi, nosijo centralni živčni sistem – CŽS. Dura, arahnoidea in pia so torej v intimnem stiku tako z lobanjo, vretenci in križnico, kot tudi možgani (obstajajo majhni in veliki), možganskim deblom in hrbtenjačo – od koder izvirajo živci, ki so vsaj na začetku svoje poti, tudi radi oviti v tako “tkanino”. Naloga pajčevnice je ta, da kontrolira kroženje in volumen možganske tekocine, žilnica že sama pove, da zalaga živčno tkivo s kisikom in hrano, medtem ko ima trda možganska ovojnica povsem mehanično vlogo v našem telesu – dura mater je sestavljena iz dveh listov: zgornji se tesno lepi na notranjo stran lobanjskih kosti, na notranjo stran vretenčnih lokov in na križnico; notranji list pa tvori pregibe, ki se spuščajo v globino CŽS. Ko gledamo z vidika kranio-sakralnega sistema se za lažje razumevanje deli dura mater na lobanjski del -> membrane recipročne napetosti in na hrbtenični del -> core-link.

Membrane recipročne napetosti predstavljajo štiri pregibi spodnjega lista dura mater, ki delijo levo in desno možgansko hemisfero, levo in desno stran malih možganov ter male možgane od velikih. Pripenjajo se na različnih koncih in pomagajo pri uravnavanju pritiskov v notranjosti glave, saj kakor mreža povezujejo sprednji del z zadnjim in stranske dele lobanje. Zgornji in spodnji list se potem skozi odprtino v zatilnici, nadaljujeta (medtem zamenjata ime) v hrbtenjačni kanal, kjer se na dnu pričvrstita na križnico. Ko možganska tekočina kroži znotraj teh ovojnic, izvaja različne pritiske na strukture, ki jih sreča na svoji poti in s tem vpliva na napetosti znotraj kranio-sakralnega sistema.

Kranio-sakralna terapija

Terapija izvira iz kranio-sakralne ostopatije, ki izvira iz filozofije, ki izvira iz večnega iskanja resnice. Mi se bomo seveda osredotočili predvsem na prvo točko, z namenom da se ne oddaljimo preveč od naslova. Kranio-sakralna terapija se izvaja v dveh korakih: najprej se z nežnim dotikanjem določenih delov telesa (lobanje, hrbtenice, križnice in včasih tudi okončin) ugotovi kakšno je stanje kranio-sakralnega sistema – njegov ritem, moč in razsežnost; ter v naslednjem koraku izvede zelo rahle pritiske na ista mesta, z željo po vzpostavitvi notranjega ravnovesja. Glede na to, da zmanjšujemo pritiske (proti-napetostno = anti-stresno) na sam živčni sistem in strukture, ki ga obdajajo, je kranio-sakralna terapija primerna za vse: za mlade, malo starejše in ostarele, za nosečnice (in njihove malčke), za bolnike, športnike, utrujene pisarniške delavce, zame in za Vas! Živčni sistem je tisti, h kateremu pridejo vsi, ki imajo bolečino, zato postavlja dijagnozo, daje navodila in meša zdravila, ki jih organizem potrebuje – naloga terapevta je le prebuditi “notranjega zdravnika”.